Na zasneženo ponedeljkovo jutro nas je na ograji našega vrtca pričakal prikupen plakat »Pogrešam vrtec«…Ne vemo, kdo in kako ga je tja prinesel …zanimivo in pozornosti vredno je besedilno sporočilo z ljubko ilustracijo. Predvidevamo, da gre za delo otroških rok. Je pa plakat dal povod k razmišljanju, tako med vzgojitelji in ostalimi zaposlenimi iz vrtca Kocevje, prinesel je neko dobro misel.
Običajno otroci ostajajo doma in gre pri tem za izbiro ali načrtno odločitev staršev. Tokrat ni tako. Od razglasitve epidemije se je s tem morala soočiti velika večina družin, ki jim je bil sicer tak način življenja doslej neznan. Zaradi zaprtih vrtcev in tudi šol jih veliko dela od doma, domači urnik in organizacija dela so se obrnili na glavo. Odpeljati otroka v vrtec ali šolo ter se odpraviti v službo sedaj poteka doma …vse kar je sicer ponujal vrtec, varnost, prehrano, vzgajanje, igro z vrstniki, učenje in nenazadnje tudi čustveno oporo sedaj poteka v družini. Otrokom stik s prijatelji iz soseske ali razširjeno družino ni mogoč…seveda je v tem tudi nekaj dobrega. Red, pravila, norme, dolgotrajna odsotnost staršev, ki ga prinaša bivanje v vrtcu prenekateremu otroku prinaša tudi kanček obremenitve. Zato je nekaterim malčkom zaprtje vrtcev v času epidemije v začetku prineslo celo veselje, lahko je ostal doma v družbi svoje družine. Vendar do kdaj tako? Potrebe po bližini, druženju z vrstniki, medgeneracijske izkušnje, uveljavljanju v družbi in potrditvi so primarne. Še več, vplivajo na otrokov razvoj, na otrokovo osebnost, prinašajo zrelost in zaznamujejo pot v odgovorno odraslost.
V vrtcu, kjer zagotavljamo nujno varstvo so otroci združeni v tako imenovane mehurčke; vstop v sosednjo igralnico ni dovoljen; igra na igrišču poteka ločeno od vrstnikov iz drugih skupin… vzgojitelji so v maskah, smejijo se le oči, glas, kretnje…tudi slednji se srečujemo samo še na hodnikih, ni skupnih druženj, klepeta ob malicah, vse poteka individualno. Tedensko štetje otrok, povpraševanje staršev glede prisotnosti, sprejemanje potrdil o zaposlitvi, spremembe navodil vlade, pogoste okrožnice, dileme glede kritične infrastrukture, neprestano soočanje z možnostjo okužbe, tedensko testiranje, nenehno razkuževanje .. tudi mi si tega ne želimo. Želimo si , da vsi ukrepi, čim prej vendarle dajo pozitiven učinek in da se vrnemo v ustaljene tirnice našega dela, želimo se prosto posvetiti našim varovancem, želimo se pogovarjati s starši v živo,želimo si otroški živ žav, želimo pregnati »zoom«, računalnik in elektronsko pošto…ja tudi mi POGREŠAMO VRTEC. Zato smo na ograjo vrtca dodali svoj plakat tudi mi-in čestitke neznanemu avtorju, polepšal nam je dan….
V imenu vseh nas, Irena Robič